Pretekli teden se je na Ljubljanskem barju začela sezona lova na nutrije. Kmetijsko ministrstvo je v skladu z evropsko uredbo o omejevanju tujerodnih invazivnih vrst letos spomladi izdalo odločbo o odvzemu vseh nutrij iz naravnega okolja na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje. Besedna zveza »odvzem iz okolja« ne nakazuje ravno na to, da bodo nutrije ulovili in jih kasneje usmrtili, zato bomo v tokratnem komentarju uporabili besedo pokol. Nutrije bo v daljšem časovnem obdobju klalo več lovskih družin, ker se je ta invazivna tujerodna vrsta preveč namnožila in povzroča škodo lokalnemu ekostistemu. Na letni ravni naj bi lovci poklali okoli 3500 nutrij.

Da bi nutrije obvarovali pred masakrom, je več nevladnih organizacij sicer zbralo skoraj 25 tisoč podpisov proti pokolu, podpise pa so predali tudi kmetijskemu ministrstvu, a je bila državljanska pobuda neuspešna. Eno od pobudnic zbiranja podpisov proti pokolu nutrij, partnerico premierja Tino Gaber, je, potem ko je predstavila svoje argumente, kritiziralo več strokovnjakov, češ da njene ugotovitve nimajo znanstvene podlage. Čeprav njene ugotovitve znanstvene podlage verjetno res niso imele, njena argumentacija pa je bila milo rečeno populistična, nam lahko priča o pokolu nutrij razkrije vpogled v pore sodobnega antropocentrizma – sistemske vere v večvrednost človeka.

Nutrije oziroma bobrovke spadajo v družino velikih glodalcev in izvirajo iz Južne Amerike, v Slovenijo pa so prišle zaradi ekonomskega interesa rejcev, ki so jih gojili na krznarskih farmah, ker so se njihovi kožuhi uporabljali za izdelavo krznenih plaščev. V naravni ekosistem so se nutrije v Sloveniji po navedbah profesorja Borisa Kryštufka iz kustodiata za vretenčarje pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije naselile po tem, ko so pobegnile s farme Seifrid-Reiter na Pobrežju pri Mariboru.

Izvirni razlog za to, da nutrije dandanes živijo izven Južne Amerike, je kolonializem – kolonialni zločinci so jih v Evropo pripeljali, da bi na njihovih plečih ustvarili dobiček, podobno kot so to storili z drugimi živalskimi vrstami in navsezadnje tudi s sužnji. Tujerodne živali so tako postale integralen del kapitalistične dobavne verige. Živali so korporativno redili, da bi akumulirali kapital, posledično so postale kapitalistično blago. Obravnava živali kot blaga pa izhaja tudi iz spremljevalne ideološke vprege kapitalizma – zahodnega antropocentričnega kozmosa oziroma abrahamske tradicije pojmovanja človeka kot gospodarja vsem ostalim bitjem.

Tudi slovenske nutrije so sprva služile ustvarjanju dobička. Ko so pobegnile iz ujetništva, so se v divjini namnožile in postale del ekosistema, s pobegom iz cikla kapitalistične proizvodnje pa se je spremenilo tudi njihovo pojmovanje. Dokler so buržuji kupovali krznene plašče iz njihovih kožuhov, so bile zaželene, na prvem mestu seznama za pokol pa so se znašle, ko so začele delati škodo, in to ne samo okoljsko. V študiji Huberta Potočnika o naravovarstveni problematiki nutrije v Krajinskem parku Ljubljansko barje, ki je nastala po naročilu krajinskega parka in na katero se je pri načrtu pokola sklicevalo kmetijsko ministrstvo, je največji del gradiva o negativnih vplivih invazivnosti nutrij namenjen problematičnosti s človeškega vidika.

Med negativnimi posledicami za človeka je navedeno, da lahko nutrije povzročajo škodo na poljščinah, da predstavljajo nevarnost za potencialen vpliv na živinorejo ter da lahko spodkopljejo rečne brežine in druge nasipe – torej onečastijo lastnino človeka in mu nakopljejo finančne težave. Ob tem študija navaja še ekonomsko škodo, ki se je v Italiji vrtela okoli 12 milijonov evrov za obdobje petih let. Če izvzamemo neizpodbitne znanstvene argumente, da nutrije negativno vplivajo na populacijo ptic, mehkužcev, rib in rastlin, jih bodo lovci klali tudi zato, ker ima njihova prisotnost v naravi negativne ekonomske posledice za človeka. Za istega človeka, ki jih je sprva klal za krzno in s tem služil, sedaj pa jih kolje tudi zato, da ne bi nutrije onečastile njegovega kapitala.

Če se pokol nutrij ponuja kot edina možnost, da ekosistem na Ljubljanskem barju ponovno zaživi po birokratskih merilih naravoslovnih znanstvenikov, nam ne preostane drugega, kot da jim verjamemo.

Ne moremo pa mimo tega, da tudi njihova znanstvena dojetja, ki so aplikativna za preprečevanje izgubljanja žlahtnosti kapitala, temeljijo na antropocentrizmu. Pa ne samo na primeru nutrij, ki jih pojmujejo za invazivne kolonizatorske vrste. Temu, da so nutrije invazivne, je namreč botroval samo en dejavnik – človek. Človek, ki je nutrije izvzel iz njihovega naravnega habitata. Človek, ki jih je zasužnjil. Človek, ki jih je za invazivno vrsto označil, ko mu niso več pomagale pri akumulaciji kapitala. Človek, ki jih je poklal, ko je uvidel, da bi bilo bolje, če jih na tem koncu sveta sploh ne bi bilo. Konec koncev so za človeka dobre samo takrat, ko lahko iz poblagovljenja njihov trupel ustvarja dobiček. Ko kapital ne žlahtni sam od sebe, je pač potrebna dokapitalizacija. Antropocentrizem je težko preseči zato, ker je inherenten in nenadomestljiv predpogoj kapitalistične produkcije. Edina invazivna živalska vrsta v pravem pomenu besed je človek.

 

Vir naslovnice: leuvenkolaž